(nagovor
gostom)
(nagovor slavljencema)
Dragi gostje, draga slavljenca,
(vsem skupaj)
kljub temu, da ste že skoraj odrasli, bi vam rada povedala pravljico,
zaradi katere smo se pravzaprav danes tukaj zbrali.
Torej, pravljica gre takole:
Nekoč se je deklica po imenu Metka pridno učila za šiviljo, pri sosedi
Šivnik. Soseda je bila zelo natančna in vedno zahtevala brezhibnost pri
šivanju in tudi sicer.
Nekega dne je mojškra ugotovila, da njeni zidovi niso več povsem
brezhibni. Nemudoma je poklicala malarja in prikolesaril je Janko, ki je
z veseljem šivilji prebarval hišo. Če bi bilo treba, bi stene prebarval
tudi zastonj, kajti tam je spoznal čudovito Metko, ki mu je zlezla v
srce za vse življenje. Tudi mala Metka je opazila zalega malarja in
njuna skupna pravljica se je pričela.
Janko je s kolesom redno obiskoval vas Pletje, tam vasoval in osvajal
Metko. Ko sta bila stara 19 let, sta bila oba skupaj prvič v kinu,
pravljica pa je brstela. Jankova vasovanja so obrodila sadove pred
natanko petdesetimi leti, ko jo je zasnubil in sledila je poroka. Leta
1958 sta se pred bogom drug drugemu obljubila in pravljica je dobila
krila...
Kot pravi princ, ji je obljubil grad in s skupnimi močmi sta ga resnično
postavila. V Mledniku je zrasla hiša, zaradi katere se je princ Janko
naučil ravnati z dinamitom, lopato, krampom in še marsičem. Seveda je
bilo vedno tudi lepo pobeljeno, saj je princ v prostem času še vedno s
kolesom, lojtro in ajmerjem razveseljeval umazane stene. Tudi ko je
njegova Metka vozila moped, je on kolesaril.
Nekega dne je Metka potisnila šiviljstvo na stran in se izučila za
izvrstno kuharico. Ljubezen v tej pravljici pa je iz nje naredila tudi
mamo. Ob dveh malih otrocih je uspela biti dobra mati in dobra
gostilničarka. Iz vinotoča je ustvarila gostilno, kamor so angelci
hodili na malico. Iz malih otrok sta postala dva malo večja otroka, ki
še vedno obožujeta pravljice.
Bile so otroške težave.
Bile so otroške radosti.
Prišli so tudi vnuki.
Prišli so novi trenutki in prihajali so tudi težki trenutki.
Ko je najtežje, je pomembno imeti nekoga ob sebi. Janko in Metka se tega
zavedata, to cenita in drug drugemu dajeta. In otroci se lahko učimo iz
pravljic.
Ker pa pravljica ne sme biti predolga, da otroci ne zaspijo še pred
koncem, bi samo še eno malenkost dodala in vas prosim če lahko vstanete:
(nagovor gostom, v roke natočen kozarec)
Vsi, ki smo danes tu zbrani, smo del Jankove in Metkine pravljice. Vsaka
pravljica ima seveda tudi srečen konec, vendar se ta pravljica še ni
končala. Z veseljem vas vse skupaj vabim, da jo danes nadaljujemo s
slavjem ob resnično častitljivem dogodku- zlati poroki.
(hiter prehod- nagovor slavljencema)
Draga mami, dragi ati... kot glavnima avtorjema te prelepe pravljice,
katere košček smo vsi prisotni, se vama od srca zahvaljujem, hkrati
čestitam in nazdravljam!
(dvig
kozarca in nazdravitev)
